Spomin na Franca Kovača
Pred 80 leti je bil Bršljin predvsem kmečki predel Novega mesta. Družine so imele več otrok, manj kot s petimi so bile redke. Vsi smo od malih nog delali na njivah. Skupaj smo pasli živino na Lazah – na vaškem pašniku za kasarno. Mame so kdaj pa kdaj prodale kakšen liter mleka, da je bilo pri hiši tudi kaj denarja za živila, ki jih doma nismo pridelali: sol, olje, sladkor ... Nekateri otroci so z veseljem hodili v šolo, nekateri bolj po sili. Starši so nam polagali na srce: »Učite se, učite se, da vam ne bo treba delati.« Mislili so: mučiti se na zemlji. »Kar imate v glavi, tega vam nihče ne more vzeti!« smo dan za dnem poslušali.
Potrebno je razumeti tisti čas, ko na kmetih ni bilo strojev ne traktorjev, ampak so se vsa kmečka dela opravljala ročno z orodji: lopate, motike, grablje, vile. Taka je bila naša »strojna« oprema!
Naš sosed je bil mizarski mojster Franc Kovač – po domače Tišlar, dedek sedanjih lastnikov podjetja KOVAČ INTERIER, d.o.o. V družini je bilo veliko otrok. Najstarejši Marjan, nato Pepi, Majda, Franci, Mili in Toni. Z njimi je živela tudi teta, sestra očeta Franca, ki je bila čisto nasprotje njihovi mili in nežni mami. Kar je zapovedala ona, je bil zakon! Še vaški otroci smo se kar nekam stisnili, kadar se je ona prikazala. Pa ni bila hudobna, ne, samo delo je bilo prvo, za igro ni imela dosti posluha. Zato pa je bila vsa drugačna njihova mama. Nikoli ni povzdignila glasu. Če si po nesreči namesto kuhinjskih vrat odprl vrata omare s čevlji in so se iz nje usuli čevlji vse velike družine, se ni razjezila na otroke, zakaj niso bili zloženi na police. Tak nered je kar prezrla.
Ampak Tišlarjevi otroci so morali pomagati na njivah. Časa za igro ni bilo veliko, saj je bilo potrebno pomagati tudi očetu v mizarski delavnici. Delavnica za današnje čase ni bila moderno opremljena. Bil je tam mizarski »ponk« – delovna miza, oblič vedno v pridnih rokah. Žaga se skoraj ni ustavila, v kotu pa so se kopičili razni leseni deli. Vsepovsod pa je bilo ogromno, ogromno žaganja in oblancev. In prav ti kupi so bili središče vaških otrok. Hodili smo po njih, da smo imeli za nastiljanje kravam in za podkuriti štedilnik, odvažali smo ostanke lesa – zopet za kurjavo. Vse to je oče Tišlar dovolil.
Oče Franc je rad vsakemu pomagal. Ni delal samo novih predmetov, ampak je tudi popravljal polomljene stole, obrabljene mize, »kuhinjske kredence«, lesene dile, ki smo jih poznali namesto današnjega parketa, je hodil menjati po hišah. Kar je naredil, je bilo kvalitetno, samo težje ga je bilo dočakati, ko pa je imel toliko dela. Le malokdo si lahko danes predstavlja, kako težko je zaslužil kakšen dinar za lažje življenje. Ni bilo tekočih trakov, ampak le ramena in roke pridnih ljudi, ki so oblikovale les v izdelke.
Življenje ni bilo lahko, zato je oče Franc vse otroke poslal v šole z željo, da bi si na lažji način služili kruh. Eni so se zaposlili v tovarnah, saj je industrija prišla tudi v dolenjske kraje. To se je hitro poznalo tudi v domačem blagostanju. Spominjam se, da so Kovačevi imeli prvi telefon v Bršljinu in da smo k njim hodile telefonirat svoji sestri v Koper, če je bilo kaj nujnega. To je bila takrat sila imenitna stvar.
In življenje je šlo naprej. Sin Marjan je prevzel očetovo delo, ga širil in moderniziral. Njegova sinova, Tišlarjeva vnuka Miran in Branko nadaljujeta tradicijo svojega deda. Kako bi bil ponosen na svoj rod, če bi mu bilo danes dano videti napredek in uspeh svojih potomcev. Njihovi izdelki niso samo lepi, ampak tudi kvalitetni – seme, ki ga je posadil in privzgojil dedek Franc Tišlar.
In vse to je nastalo iz ene majhne delavnice v Bršljinu številka 21. V istih prostorih, kjer je bilo nekoč za otroke tako zanimivo žaganje, je danes gostišče Geđo.
Zapisali: Polda Košir in Cirila Zajc